|
V tej seriji člankov bomo opredelili osnovne pojme o sestavi, obliki in videzu nožev. Spodobi se, da začnemo na začetku, zato se bomo najprej posvetili laminaciji rezil, torej notranji, večplastni sestavi rezil. Pa spoznajmo lastnosti, prednosti in slabosti različnih vrst laminacij. Poznamo različne vrste laminiranja jekel, odvisno od tega, kako so plasti mehkejšega jekla (jigane) razporejene okoli trše sredice (hagane): 👇
🦉 Tudi noži na naši spletni strani so razdeljeni v te kategorije in po njih lahko brskate s filtrom na levi strani kolekcij. |
Monosteel
→ ena plast jekla
Za razliko od ostalih japonskih nožev enoplastno jeklo (monosteel) ni laminirano, celotno rezilo je namreč narejeno iz ene vrste jekla. Prednost takega rezila je boljša odpornost na praske, saj je zunanja površina iz trdega jekla. Rezilo iz enoplastnega jekla je brez vzorca in minimalistično oblikovano, pogosto spolirano do videza ogledala.
Honyaki
Enoplastno jeklo monosteel delimo na: enotno kaljena rezila, ki so v celoti enako trda in imajo martenzitno strukturo; in na rezila honyaki iz istega jekla, ki pa je dvostopenjsko kaljeno. Pri rezilih honyaki se po kaljenju rezilo loči na dva dela, in sicer na trdo martenzitno strukturo na rezalnem robu in na mehkejši del pri hrbtenici rezila. Isto jeklo ima torej zaradi različnega načina kaljenja na različnih delih rezila drugačno strukturo, čemur strokovno pravimo diferencialno kaljenje.
Dobesedni prevod besede honyaki je »resnično kovan« in med taka rezila spadajo vsi noži, ki so v celoti iz enega kosa materiala, običajno iz klasičnega japonskega jekla, vendar s posebnim postopkom kaljenja ločeni na mehki in trdi del rezila. Takšne nože je izredno težko kovati in oblikovati ter izdelujejo jih le najboljši kovaški mojstri, zato so izjemno dragi, poleg tega pa izredno občutljivi, primerni le za zelo izkušene kuharske mojstre. Cenjeni so zaradi svoje zmožnosti, da izredno dolgo ohranijo ostrino (kirenaga).
Lahko so enostransko ali dvostransko brušeni.
Od katane do kuhinjskega nožaJaponski noži so običajno kovani iz različnih jekel in laminirani, pri nožih honyaki pa je celoten nož narejen iz enega kosa jekla. Ta postopek je izjemno težaven in kompleksen, saj če bi zakalili celotno rezilo noža, bi bil nož prekrhek in bi se lahko hitro poškodoval. Japonski kovači so na to težavo naleteli pri kovanju katan, zato so razvili posebno tehniko kaljenja. Ko je nož skovan in grobo brušen, se na hrbtenico noža nanese izolirna zmes, ki je sestavljena iz gline, oglja, prahu naravnih brusnih kamnov in vode. Rezilo je nato kaljeno v vodi in v tej fazi procesa katana dobi svojo ikonično krivino. Del noža, ki ni bil prekrit z izolirno zmesjo, se med kaljenjem zelo hitro ohladi in kristalizira v martenzitno kristalno strukturo – jeklo postane zelo trdo, kar je ključno za dolgotrajno ohranjanje ostrine. Del noža, ki je bil med kaljenjem prekrit, pa se ohladi počasneje in kristalizira v manj trdo strukturo, imenovano perlit. Rezultat takega kaljenja je torej nož, ki je narejen iz ene kovine in dveh različnih kristalnih struktur. Mejna črta med dvema različnima kristalnima strukturama se imenuje hamon. S pravilno tradicionalno tehniko brušenja in poliranja lahko dosežemo kontrast med različnima strukturama in linijo hamon, kar je umetnost sama po sebi, zato se pri rezilih honyaki pogosto posebej navede kovača in brusilca, saj sta oba dela izdelave enako pomembna in specifična. Včasih so ta proces kovanja in kaljenja uporabljali za izdelovanje samurajskih katan, danes pa se uporablja za izdelovanje prestižnih nožev. Nož yanagiba honyaki je med suši mojstri statusni simbol! |
San-mai
→ tri plasti jekla;
→ san-mai konstrukcije so vedno dvostransko brušeni noži:
Trda sredica noža je obdana z dvema plastema mehkejšega jekla, saj taka konstrukcija omogoča lažje brušenje in tudi samo izdelavo noža (predvsem kaljenje). Plasti ločimo na primarno (notranjo) plast in dve sekundarni (zunanji) plasti, pomemben podatek pri tem pa je vrsta jekla, ki se uporabi za te plasti. Zelo pogosti so primeri, da je primarna plast iz jekla z visoko vsebnostjo ogljika (in lahko rjavi), oblečena pa je v nerjaveče jeklo z visoko vsebnostjo kroma, tako da ta vrsta konstrukcije ščiti občutljivo sredico pred zunanjimi dejavniki, kot so rjavenje in zlomi.
Triplastno jeklo san-mai je danes daleč najbolj razširjena praksa pri izdelavi japonskih nožev.
🦉 Takšno vrsto laminiranja rjavečega in nerjavečega jekla je prvi izumil japonski kovač Teruyasu Fujiwara san, japonska legenda modernega kovaštva.
San-mai damask
→ več kot tri plasti jekla;
→ pri konstrukciji san-mai damask so noži vedno brušeni dvostransko.
Trda sredica noža je obdana z več kot dvema plastema mehkejšega jekla, pri tem pa nastane zelo znani damaščanski vzorec ali tudi vzorec suminagashi z marmornatim videzom. Z načinom obdelave damask torej označujemo laminacijo san-mai z več kot petimi plastmi (število plasti je vedno neparno).
Sam damask nima funkcije, saj so za laminacijo dovolj sredica in dve zunanji plasti, torej gre pri več plasteh zgolj za dodano estetsko vrednost rezila in s tem tudi višjo ceno. Kovači s tem videzom izrazijo svojo umetniško žilico in pokažejo svoj talent, izdelava pa terja veliko časa, znanja in materiala.
Damask je v osnovi kombinacija dveh nehomogenih jekel, ki se ob stiku s kislino, brušenjem na kamne ali peskanjem različno odzoveta, zato se plasti med sabo vizualno ločijo in nastane značilen vzorec.
Rezilo se lahko obdela na več načinov:
- jedkanje s kislino: jeklo v plasteh, ki je manj odporno na korozijo, dobi temnejšo barvo od jekla, ki je bolj odporno, in tako nastane močan, kontrasten vzorec;
- peskanje: »obstreljevanje« jekla z abrazivnim sredstvom, pri čemer mehkejše jeklo postane matirano, trše jeklo pa ostane svetleče. Peskanje se običajno uporabi za subtilnejši damaščanski vzorec;
- brušenje/poliranje: z brušenjem na vodobrusnih kamnih lahko izpostavimo vzorec in mehanske razlike med jekli;
- kombinacija metod.
|
Mistično damaščansko jeklo Nože damask lahko prepoznamo po značilnem, edinstvenem in valovitem vzorcu, ki se preliva po površini rezila. Ta vzorec nastane zaradi laminiranja različnih plasti in vrst jekla. Sodobne nože z vzorcem damask pa ne gre zamenjevati z damaščanskim jeklom, iz katerega so bili izdelani meči in drugo orožje. Ker do predindustrijske dobe raven metalurške tehnologije ni omogočala izdelave homogenega jekla, so bila rezila izdelana iz več varjenih plasti mehkejšega in tršega materiala. Prva rezila iz damaščanskega jekla so se razvila nekje v 3. stoletju pr. n. š in to hkrati na različnih koncih sveta. V Evropi so izdelovali meče iz takega damaščanskega jekla, podobna tehnologija pa se je uporabljala tudi za izdelavo japonskih katan. Takšna rezila so veljala za trdoživa, odporna na lomljenje in izjemno ostra. Prvotna metoda izdelave tega damaščanskega jekla se do danes ni ohranila, čudovita tekstura pa se uspešno reproducira z uporabo najnovejše tehnologije, postopkov in materialov. Rezila iz damaščanskega jekla so bila za svoj čas in tehnologijo izredna, saj je bilo jeklo super prožno in hkrati zelo trdo, zato je pridobilo mističen sloves. |
Ni-mai in ni-mai damask
→ laminacija enostransko brušenih nožev
O laminaciji ni-mai govorimo pri enostransko brušenih rezilih, ki jih sestavljata trda (sredica, ki tvori rezalni rob) in mehkejša (zunanja) plast. Če mehkejšo plast sestavlja več plasti jekla, govorimo o laminaciji ni-mai damask, kjer lahko vzorec vidimo samo na eni strani rezila (običajno na desni, saj so enostransko brušeni noži običajno kovani za uporabo v desni dlani). Zaradi mehkejšega jekla na zunanji strani rezila je enostranske nože veliko lažje brusiti.
Warikomi
→ običajno se ta metoda uporabi samo pri dvostransko brušenih nožih.
Trda sredica noža je obdana z vsaj dvema plastema mehkejšega jekla, vendar trda sredica sega le do polovice širine rezila. Ta vrsta konstrukcije se uporablja pri jeklih, ki so zelo zahtevna za kovanje, na primer pri določenih tipih prašnih jekel. Beseda warikomi se nanaša na postopek ovijanja mehkejšega jekla okoli zelo trdega jedra, kar zagotavlja zaščito in nekoliko večjo prožnost trdega jedra. Glavna prednost in lastnost teh nožev je, da so tanki, ostri in da izjemno dobro držijo ostrino. Način kovanja warikomi je poznan tudi kot metoda »split and insert«.
Mozaik Damask
→ gre za kovaško varjenje in pregibanje več plasti jekla, da se pridobi edinstven vzorec (pattern welding).
Več plasti jekel z visoko ali nizko vsebnostjo ogljika se vedno znova pregiba in kovaško vari, da se pridobijo številne plasti, ki se kot mozaik sestavijo v nov vzorec. S takim načinom priprave jekla lahko dosežemo zelo zanimive in unikatne vizualne učinke. Gre za izjemno zahteven in dolgotrajen postopek, zato so tako kovani noži redki in spadajo v skupino dražjih nožev.
