Z obdelavo zunanje površine rezila dobimo končni videz, ki mu vdihne karakter in da edinstveno podobo. Videz večine rezil je plod ustvarjalnega združevanja različnih materialov, vdolbin, odsevov svetlobe in geometričnih oblik ter izkazuje mojstrstvo kovača in brusilca. Je kovačev osebni pečat in podpis. Poznavalci velikokrat že po končnem videzu vedo, v katero kovačevo kolekcijo sodi določen nož.
Čeprav je namen večine končnih obdelav estetika, imajo nekatere tudi praktično funkcijo pri rezanju ali zaščiti rezila.
Kuro-uchi
Pri končni obdelavi kuro-uchi (»kuro« po japonsko pomeni črna barva) rezilo med kovanjem dobi temen, unikaten, rustikalen videz. Med kovanjem so noži izpostavljeni veliki vročini in zubljem ognja, zato železo na površini oksidira in počrni. Gre za tradicionalen videz, nekoliko robusten, vendar z namenom: ogljikova jekla so tako bolj zaščitena pred rjo. Videz kuro-uchi ima tudi funkcijo – hrana se med rezanjem manj lepi na rezilo.
👉 Neo-Kurouchi: Tukaj gre za videz kuro-uchi pri nožih iz nerjavečega jekla in s temno »patino«, ki služi zgolj videzu in stilski podobi.
Tsuchime
→ Odtisi kladiva
Kovač lahko vzorec prilagaja končnemu dizajnu rezila in tako nastanejo edinstveni, izvirni noži. Izpostavimo lahko nože Yu Kurosakija z izrazitimi odtisi kladiva, ki spominjajo na vodne kapljice, veter in podobne motive iz narave. Ta je namreč glavni vir navdiha japonskih ustvarjalcev. Videz tsuchime se pogosto kombinira z ostalimi videzi, kot sta kuro-uchi in damask, pa tudi kasumi.
Migaki
→ Videz visokega sijaja / videz ogledala
Preprosto, minimalistično, zloščeno rezilo. Površina noža se med postopki obdelave tanjša in polira, da se izpostavi gladko in svetlečo površino noža. Tak končni videz najmanj poškoduje celice hrane med rezanjem, zato je primeren za najbolj delikatna opravila. Kadar so rezila izdelana po tehniki san-mai, takšna obdelava izvabi iz rezila tanko lasno črto (silver finish hair line) oziroma dolgo valovito linijo, ki se razteza tik nad ostrim rezilom, zloščenim do visokega sijaja. Ta črta je ločnica med plastjo mehkega jekla in trdo sredico.
👉 Nož je lahko zloščen tudi do videza svetlečega ogledala, ki zahteva nekoliko več vzdrževanja. Poliranje katane do videza ogledala je bilo za samuraje izrednega pomena. Mojster mečevalcev Isao Machii pravi, da rezilo s popolnim končnim videzom ogledala poskrbi za optično iluzijo – če ga držite pod pravim kotom, »izgine« in nasprotniku onemogoči, da bi videl, koliko je rezilo v resnici dolgo.
Suminigashi
→ Damask
Suminigashi ali damask označuje videz marmorirane površine jekla. Kovači se s tem videzom lahko igrajo in poskrbijo, da je rezilo prava poslastica za oči. O damasku govorimo, kadar trdo sredico rezila objemajo več kot dve plasti mehkejšega jekla. Izraz suminigashi izvira iz umetnosti barvanja papirja, pri kateri se oljne barve kaplja na vodno površino, da se prepletejo v valovit, večplasten vzorec, ki se nato odtisne na papir. Damask sam po sebi sicer nima praktične funkcije, vendar nožu doda estetsko in dejansko vrednost. Nedvomno je to najbolj znan in cenjen videz pri japonskih kuhinjskih nožih. Glede na prelivanje plasti in njihovo število, predvsem pa videz takšnega vzorca in asociacije nanj v naravi, jim veliko proizvajalcev daje svoja imena, na primer »amatsubu« ali dežne kapljice. Ti končni videzi se razlikujejo od kovačije do kovačije, opazimo lahko rahlo valovite, pa tudi spiralaste in krožne vzorce. Posebej zanimivo je, ko se kovači poigrajo s plastmi različnih materialov, da dobijo mavričen vzorec, na primer v kolekciji nožev Rainbow Damascus mojstra Sajija.
Nashiji
→ Matirana površina rezila
Nashiji v dobesednem prevodu pomeni »hruškina koža«, saj je površina zgornjega roba rezila videti rahlo grobo, matirano, z nežno teksturo. To nima le estetske vrednosti, temveč tudi praktično, saj se hrana manj lepi na rezilo, omogoča pa tudi dober kleščasti prijem (pinch grip). Videz nashiji se izdela s teksturiranimi valji. Lahko je nežen in subtilen kot pri nožih Yuki iz kovačije Kato, ali kombiniran z globljimi vdrtinami kot pri liniji Ginsanko iz kovačije Harukaze.
Kasumi
→ Matirana površina na prehodu med tršim in mehkejšim jeklom
Kasumi pomeni »meglica«, »koprena« ali »orošenost« in se nanaša na matirano površino nad črto vzdolž rezila, ki loči mehkejšo plast jekla od trše sredice. Čeprav je kasumi pogost tudi pri dvostransko brušenih nožih, je značilen za enostransko brušene nože, predvsem yanagibe.
V osnovi je nož sicer preprosto orodje, vendar imajo japonska rezila zaradi svojega specifičnega videza enkratno zgodbo, v katero so vtkane mnoge zgodovinske, kulturne in antropološke niti. Že sam videz rezila nam namreč veliko pove o kulturni zgodovini Japonske, pristopu k obrti in njenem prepletanju z umetnostjo, predvsem pa o predanosti japonskih kovaških mojstrov in njihovem stremljenju k popolnosti. Videz v tem primeru torej ni zgolj videz, ampak odraz predanosti tradiciji, kakovosti, edinstvenosti in neprestanem napredku. Nož ni le orodje, ampak tudi neke vrste umetnina, ki nosi močan zgodovinski in kulturni naboj. In lepo je poznati zgodbo o zvestem kuhinjskem pomočniku, ki ga imamo vsak dan v svojih rokah, kajne?
